Največje obžalovanje

Te misli so v meni že dlje časa, bolj pogoste pa so zadnji mesec. Misli o drugi nosečnosti.

Te misli so v meni že dlje časa, bolj pogoste pa so zadnji mesec. Misli o drugi nosečnosti. V razmiku parih dni sta mi dve ljubi prijateljici sporočili veselo novico – drugič. Jokala sem od veselja, kot pač pogosto jočem od veselja odkar sem mama. Včeraj sem si npr. polovico zaključka v vrtcu, brisala solze.

DSC04645
Indijanska vas je bila zabavna otrokom in staršem
Prepričana sem bila, da z Luko sploh ne bova šla na zaključek, saj je že skoraj 3 tedne doma, na koncu pa je preplesal cel nastop. Seveda sem cel dogodek slikala in snemala, ker to počnem odkar sem ugotovila, da nimam ene solidne nosečniške slike.

Te prelomnice me vedno ganejo, vedno me vržejo v neko mešanico nostalgije, obžalovanj in razmišljanj o prihodnosti.

Obžalujem veliko stvari iz nosečnosti, predvsem to, da nisem bolj uživala v tem stanju. Da ga nisem več dokumentirala, da nisem več časa namenila malenkostim, vsem tistim veselim trenutkom, ko deliš veselje z drugimi, ko se pripravljaš na otroka. Ni še bil na voljo nosečkin dnevnik, nisem imela kartic, ki sem jih zdaj podarila prijateljicama, nisem imela babyshowerja, nisem, nisem, nisem…

Želim si, da bi imela te Moj Mini nosečkine kartice v svoji nosečnosti. Čisto vsem nosečim prijateljicam do zdaj, sem podarila kartice – da se naučijo na mojih napakah. Da jim ostanejo kot opomnik na posebno obdobje.
Vsa ta obžalovanja so toliko večja, ker najverjetneje ne bom imela druge priložnosti za to. Vem, vsi mi pravijo zarečenega kruha se največ poje, vsi me sprašujejo, če imam koga itd. ampak jaz nekje v sebi čutim, da je to to. Ne, ker si ne bi želela. Nasprotno, pogosto sanjam o drugem otroku. Že sama misel, da bi Luka imel nekoga za igro, nekoga, ki bo njegova družina tudi, ko mene več ne bo, zvabi v meni čudne občutke. Nasmehnem se sanjarjenju o »normalni« družini, o dveh ali treh malčkih, hiši, možu… Vseeno se ne nasmehnem nič bolj, kot se nasmehnem Luki, njegovim plesnim korakom, njegovi angleščini (maha in govori bye), njegovim lupčkom in njegovemu nalezljivemu smehu.  V življenju imam neverjetno veliko srečo s tako krasnim otrokom, da se kar počutim krivo, da sploh pomislim, da bi me lahko kaj bolj osrečilo kot tak blagoslov, ki ga imam. Mogoča dva taka? Ne vem in ne bom vedela. Ne vem kaj bi se v meni moralo spremeniti, da bi nekoga spustila v svoje življenje, da bi postavila na tehtnico na eni strani svojo srečo in na drugi možnost, da bova oba z Luko razočarana in prizadeta. Zato lahko iskreno rečem, da je samo en otrok moje največje obžalovanje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s