Želim si najboljše

Pogosto slišimo, da so otroci v osnovni šoli zelo kruti en do drugega in čisto vsakič skočimo v luft, da je nedopustno in zelo nesramno, da fanta, ki ima same 5 in veliko bere, zafrkavajo, da je piflar. Zanimivo kako smo občutljivi, ko se gre za otroke in kako pozabimo, da sami še vedno počnemo isto. Ok, mislim, da se nehamo zmerjati s piflarji najkasneje, ko končamo šolo, če nas ne sreča pamet že prej, da biti piflar načeloma pomeni uspeh v življenju in ne nekaj slabega.

Ne veste kam točno grem s tem? Okej, primer. Kake 3 leta nazaj se znajdem v družbi z eno znanko, ki je že imela otroka. Beseda da besedo in pridemo na temo vzgoje, vedno težke debate in ona prične z zgroženostjo razlagati o enem očku (kot zanimivost je ta očka v vmesnem času postal tako znana faca, da še ženske gledajo videe o avtomobilih), ki se s svojo hčerkico pogovarja angleško. Prvo jo gledam, pa gledam okrog sebe, če bo kdo drugi kaj komentiral, pa nihče nič. Meni ni dalo miru, pa vprašam v čem je finta, kaj je tako groznega v tem, da se očka trudi. Realno je za to potrebnega ogromno truda in samodiscipline, da ti čisto vsakič odreagiraš v angleščini, pa ta ni tvoj materni jezik. Dobila sem najbolj beden odgovor vseh časov – ja to je neko novodobno preseravanje. Debato sva zaključili, ko sem vprašala v čem je razlika, da se z njenim sinom njen ata meni bosansko, čeprav je v Sloveniji že 30 let.  Odrasla verzija piflarja je tokrat bilo preseravanje.

Isti komentar sem jaz dobila, ko sem omenila, da gre Luka jeseni drugam v vrtec. In ne, ne seliva se. Še. Luka gre v Montessori vrtec. Boljši komentar od tega, da se preseravam, je samo ta, da so otroci tam čudni. Ok, ta je še mene dobil nepripravljeno in nisem imela na to pametnega odgovora. Kot tudi nimam pametnega odgovora na to, da je moja želja, da svojemu otroku ponudim najboljše kar lahko, preseravanje.

Prepričana sem, da vsaka mama želi svojemu otroku samo najboljše. In to nam je skupno prav vsem, ne glede na to, kaj mislimo, da je tisto najboljše kar lahko ponudimo.

Žal je življenje polno kompromisov, eden izmed njih je ta, da nas je večina primoranih v življenju opravljati več vlog. Za začetek moramo zraven mame biti tudi nekje delavke, kar pomeni, da otrok mora k nekomu drugemu. Zdaj, ko sva z Luko že dober mesec doma, vidim kako hitro se uči novih stvari, kako je dojemljiv in kakšne vse povezave delajo tako majhnih možgani. Želim si, da bi te povezave spremljal tudi nekdo, ki z njimi preživi večino dneva med tednom, da bi ga spodbujali na različnih področjih, da bi spodbujali razvoj kot posameznika, da mu bo skupaj z mano pomagal graditi samozavest, da ga vzdevki piflar in podobni ne bodo prizadeli. Ker si iskreno povedano neverjetno želim, da bi moj otrok bil piflar. Da se ne bi kot jaz, pri 26. učil za zadnji izpit na dodiplomskem. In če se zato preseravam, ker bom otroku omogočila varstvo z drugačnim pristopom, pristopom, ki v svetu veliko bolj priznan kot pri nas, ker bom se zato morala zjutraj odpraviti od doma 10 minut prej in plačati vrtec več, pa naj bo. Razlika med plačilom navadnega in Montessori vrtca je enaka položnici za internet in televizijo, na račun tega ne bova lačna zato tukaj sploh ni več kaj za dodati.

Novodobna preseravanja naj bodo izmišljene alergije, otroci brez reda in starši brez samokritike in ne starši, ki s svojim trudom izstopajo iz množice.

 

P.S.. Razne komentarje v stilu “hodili v navaden vrtec pa smo super” mi prihranite, že samo dejstvo, da razmišljate v tej smeri pomeni, da niste dojeli sporočila tega zapisa.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s