Ne ustvarjava, pa kaj?

Vikendi preletijo kot bi mignil. Če sem čisto iskrena sploh več ne opazim kdaj je vikend in kdaj ni, tako dolgo sva z Luko že doma in še ta teden bova. Jeej še en teden. Še en teden, ko ne bova izdelovala svojih igrač, še en teden, ko jaz ne bom kuhala marmelade, še en teden, ko ne bom šivala.

V vsej poplavi raznih aktivnosti za otroke in mamice, ki te spremljajo na vsakem koraku, lahko hitro dobiš občutek, da si nesposoben. Pa len. Pa še enkrat nesposoben. Sprašuješ se kaj znajo druge mame, da uspejo zraven otrok, moža, psa in hiše, izvesti še 5 projektov v tednu, ki jih potem veselo delijo z drugimi. To vse medtem, ko se ti počutiš na koncu z energijo ob 3 popoldne, pa si v celem dnevu »samo« skrbela za otroka. Da ne omenimo dejstva, da na vprašanje o hobijih ne bi mogla reči druga kot pranje 5 strojev oblačil na vikend in prepevanje otroških pesmic. Ker to pač mame počnemo. Vse.

Žal ti v tem zapisu ne bom povedala kaj znajo, ker ne poznam odgovora, ker tudi nisem sama ena izmed tistih prvih. Sem pa bila včasih ena izmed tistih drugih, tistih, ki jih peče vest, ker one ne počnejo vsega tega. Mlade mamice hitro pademo pod vpliv drugih. Znajdemo se v novi življenjski situaciji, polni pritiskov z vseh strani, nam bi naj bila nekaj popolnoma naravnega, obvladale bi jo naj v nulo, ker nam je to zapisano v DNK in potem se zgodi soočenje z realnostjo.

Ne obvladamo, nismo srečne, nismo zadovoljne, ne sijemo in predvsem ne spimo. In potem se počutimo slabo, ker se nam zdi, da drugje ni tako.

Da druge obvladajo, ne samo materinstvo ampak še cel kup ročnih spretnosti in kuharskih trikov. Me pa smo samo bedne mame, ki jim je vrhunec dnevne efektive zraven otroka, posesana dnevna soba.

Mamice – nismo vse enake. Tako kot nam v šoli ni vsem enako dobro šla nemščina, zgodovina ali matematika, tako nam tudi zdaj, nekaj let kasneje, ne more iti vse enako dobro. Nekatere sprošča ustvarjanje, nekatere kuhanje, nekatere pa so najbolj vesele, ko uspejo spiti še toplo kavo na balkonu in niso nič slabše mame, če je vrhunec njihovega časa z otrokom igranje z lego kockami. Če me je prej skrbelo, da svojemu otroku ne namenjam dovolj kvalitetno preživetega časa, ker pač ne ustvarjava svojih igrač, dnevno packava z barvami ali kaj podobnega, sem danes srečna, da imam otroka, ki se zna sam zaigrati. Da imam otroka, ki ga vse zanima, ki ima enako željo po raziskovanju sam ali z mano. Da imam otroka, ki nič ne zaostaja v razvoju, samo zato, ker nisem ena kreativnih mam, da imam otroka, ki je enako vesel, če sam lista knjigice ali pa skupaj sestavljava kocke. Da imam otroka, ki mu je obisk knjižnice ali bližnjih igral enako zanimiva avantura kot nakupovanje, ko imava prazen hladilnik.

Najpomembneje je, da je tvoj otrok srečen. Vse ostalo, če je ali pa ni, sploh ni pomembno.

20170504-untitled-0134
Urška (Prav posebno) je zelo dobro uspela ujeti najine dneve tukaj.

1 thought on “Ne ustvarjava, pa kaj?”

  1. Nismo vse mamice enake in tudi vsi otroci niso enaki. Marsikomu na primer tako opevano ustvarjanje sploh ni zabavno.

    Ko nekajkrat na leto mlajšo hčerko povabim v kuhinjo, da bi skupaj z njeno sestro, navdušeno slaščičarko, kaj spekle, me prav poklapano vpraša: “A res moram?” V resnici ni treba, ji odgovorim 🙂

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s